GLINENA POSODA

Besedilo in fotografije: Igor Fortuna                                                        

Glina je med najbolj uporabnimi materiali ki jih boste našli v divjini.  Večina vas ob njej najprej pomisli na glinene posode, vendar je uporabna še za marsikaj drugega.    Lahko si naredite npr: oljno lučko, piščalko, jedilni pribor, konice za puščice posode za shranjevanje in seveda  posode za kuhanje.

 Glino iščite na vlažnih terenih, katere izdajajo vodna nahajališča  ali pa že samo močvirsko rastlinje.  S tem, da je glino moč najti tudi tam , kjer vode sploh ni.   Na površini lahko najdete tudi popolnoma posušeno glino, katero lahko zamenjate  z navadno zemljo. Če pa kopljete  pa bo ta glina bolj kompaktna in vlažna.    Najbolj pogosta je siva barva, lahko pa najdete tudi  zeleno ali modro…  Barva nežgane gline je odvisna od organskih snovi v njej, barva žgane gline pa od kemijskih snovi v njej.

Nabrano glino moramo najprej dobro prečistit vseh primesi.  To lahko naredimo na dva načina. Lahko jo razdrobimo na soncu in posušimo , nato pa zdrobimo v prah in obenem izločimo vse koreninice in kamenčke. Dobljeni prah pa vlažimo toliko časa, da dobimo pravo elastičnost.

Lahko pa jo tudi raztopimo v vedru vode.  Če imamo vedro jo popolnoma raztopimo! S tem se bodo na dno vedra usedli vsi kamenčki in na površje priplavale vse koreninice. Nato vodo z vrha previdno večkrat odlijemo in ko glina postane bolj kompaktna jo previdno, brez da bi zajemali po dnu zajamemo in ločimo od ostale.

Obe metodi zahtevata nekaj časa, vendar sta zelo pomembni za končni izdelek.  Predenj  začnemo izdelovati posodo, pa moramo glini dodati  še en dodatek.  To je nekaj, kar je temperaturno stabilno.  Najbolj  pogost je prah že enkrat žgane gline. Lahko  pa so tudi izžgane  lupine školjk ali polžev.  V tujini  ( Amerika)  govorijo  tudi o  mivki. Vendar pozor, pri nas  to ne pride v poštev, ker imamo v glavnem apnenčast pesek, ki pa nikakor ne paše zraven.  Zato moramo tudi na začetku izločiti vse  kamenčke. Apnenec v glini povzroči, da posoda pri žganju poči in ves trud je zaman.

Če nimamo ničesar drugega pri roki, uporabimo glino, ki jo imamo.  Dobro je pregnetemo in izločimo nečistoče, nato pa oblikujemo manjše  tanke ploščice, jih ob ognju posušimo in ko so že dobro vroče, zmečemo v ogenj.  Manjši kosi gline skoraj nikoli ne počijo.   Ker so te ploščice tanke, se bodo tudi hitro izžgale. V ognju naj bodo toliko časa da rdeče rumeno žarijo. Nato jih lahko  potegnemo ven ali pa pustimo da se ohladijo z ognjem.  Ko so hladne, jih z večjim kamnom stolčemo v prah. In to je ta dodatek, ki ga dodajamo sveži glini.  Tudi če kupite industrijsko pripravljeno glino za lončarjenje vsebuje ta dodatek in sicer do največ 1/3.  Ta dodatek  veliko pripomore k izdelavi in žganju posode. Posoda veliko več zdrži in lažje prenaša vse šoke, ki se pojavijo v času sušenja in žganja. Če pa imate možnost dobiti lupine školjk ali polžev te isto izžgete. Ko se ohladijo  lahko še prej najtršo školjko zdrobite s prsti v prah. Nekoč so glini dodajali tudi suho travo, kar pa ni dobro za posode, ki so namenjene kuhanju.

Glina z dodatkom bo bolj groba in jo tudi vlaženje ne bo naredilo bolj gladke. Če je preveč suha, si samo zmočite roke in gnetite, dokler ne bo enakomerno mehka.  Vzemite  za večjo pest te gline in si jo poveznite   na pest. Z drugo roko rahlo tolčete po njej  in s tem rinete glino v smeri zapestja.  Nato izvlecite pest in nadaljujte s palcem na notranji strani in s prsti na zunanji. S tem da prste stiskate med seboj in s tem tanjšate stene posode, obenem  pa jih dvigujte. In tako delate vse okoli in proti vrhu. Lahko si pomagate tudi  s kakšnim gladkim kamnom.. Še najboljša kombinacija pa je kamen znotraj in deščica zunaj s katero rahlo tolčemo.  In dobili ste posodo kakšno so verjetno uporabljali pred nekaj tisoč leti. To posodo pa je potrebno še posušiti in  izžgati.  Veliko prezgodaj je, da bi rekli da nam je uspelo.

Naj omenim še glazure, ki jih takrat še niso poznali, mi pa jih nimamo. Skoraj vse glinene posode, ki se danes uporabljajo ali pa so se zadnjih 100 let so bile glazirane. To pomeni, da so se dvakrat žgale, prvo tako imenovano biskvitno žganje in drugo glazurno žganje. Glazura je tanek sloj stekla na površini gline, ki  zagotavlja vodotesnost glineni posodi.  Če bi  to posodo, ki ste jo zdaj naredili uspešno izžgali in v posodo nalili vodo, bi čez nekaj minut presenečeni ugotovili, da posoda »pušča«.   Na zunanji strani bi bila posoda mokra , se pravi, da je glina porozna.  Voda na zunanji strani posode hladi površino in voda v njej ne bi mogla  zavreti. Zato moramo poskrbeti, da do  poroznosti ne pride.  Sveže izdelano posodo moramo zgladiti, kolikor se le da zunaj in znotraj.  Lahko bi rekel spolirati. Na ta način  zatesnimo pore v steni posode. Tako narejene posode razporedimo okoli ognja in dobro presušimo.  Naredite vsaj deset posod. Nekoč izkušeni lončarji so računali na 50 % uspeh po žganju. Vi raje računajte na 10 % in zato naredite več posod, da bo vsaj ena uspela. In nikar ne delajte pepelnikov, ker ti skoraj vedno uspejo, tudi če jih vržete v ogenj, ko pa boste isto naredili z  2 dcl skodelico  pa bo razočaranje. Zelo uspešno pa lahko izdelujete piščalke in manjše kipce.. 

 

Če niste nikoli prej gnetli gline in izdelovali posode, se vam je verjetno zdelo zelo težko. Začetniki pogosto preveč tanjšajo stene  in glede na  količino gline izdelujejo  prenizke In prevelike posode.  Debelina stene  naj ne bo nikjer tanjša od 5 mm. Je pa potrebno malo občutka, kje in koliko stisniti glino, da gre posoda navzgor in ne v širino.  Kot za vsako stvar, je potrebno malo vaje.

Zato vam bom tokrat predstavil še dve metodi izdelovanja posode, ki pa sta tako lahki, da se ne boste mogli izgovarjati na pomanjkanje ročnih spretnosti. 

Za prvo potrebujete malo ravne podlage. Poiščite ploščat kamen ali kos lubja. .. Postavite ga pred sebe in iz gline oblikujte  ploskev debeline 1 cm in velikosti  manjše dlani. Položite jo na podlago in po potrebi obrežite, da dobite lepo obliko.   To je  dno posode. Za začetek naj bodo manjše.  Nato vzamete nekaj gline, jo dobro pregnetete in  med dlanmi svaljkate, da dobite dolgo »kačo« premera 1 cm.  Naj bo čim bolj enakomerno debela.    Začetek  svaljka začnete polagati  na sam rob prej narejenega podstavka, vse naokoli.  Ko pridete okoli, pa nadaljujete  nad prejšnjo vrsto.   Ko zmanjka dolžine zaključite in naredite nov svaljek in nadaljujete tam kjer ste ostali.  Pri vsem tem je dobro,  če podlago preden začnete s palčko rahlo razpraskate. S tem povečate oprijem. Lahko pa uporabljate tudi tako imenovano lončarsko lepilo, ki ni nič drugega, kot v blato razredčena glina.  Podlago razpraskate in namažete, preden nadaljujete z drugo vrsto  in tako naprej vse do konca.   Če glino nalagate direktno zgoraj boste dobili posodo z navpičnimi stenami. Lahko pa glino nalagate bolj v stran in s tem dobite bolj odprto obliko. Vendar pozor, ne preveč naenkrat.  Da se posoda ne sesede.   Manjše posode lahko naredite naenkrat. Večje pa postopoma. Naredite nekaj vrst in  počakajte nekaj ur in nato naprej. Pri tem morate paziti, da se  zadnji ovoj ne posuši preveč. Zato je dobro, da ga dobro navlažite in pokrijete z listjem za ta čas.   Ko naredite nekaj vrst, morate stene  zgladit zunaj in znotraj tako, da dobimo gladko steno. S tem jo tudi malo stanjšamo, vendar  ne preveč. Lahko si pomagate  z drobno paličico, katero zapičite v steno, dokler jo ne čutite na drugi strani . S tem preverite debelino stene. Na takšen način lahko izdelujete tudi večje posode, vendar kaj večje od literskih so že nerodne za transport...

 Druga metoda pa je mogoče še lažja kot prva.   Najprej skopljemo jamo premera 25 cm in tudi takšne globine. Nato jamo obložimo z listjem.   Lapuhovi ali Repuhovi listi so najboljši.  Bodo pa opravili svojo nalogo tudi manjši.  Še najmanj pa boste imeli dela, če najdete kako staro polivinilasto vrečko  ali pa uporabite kar svojo majico. To pogrnete  preko luknje. Glino dobro pregnetemo  in razvaljamo do debeline največ 8 mm.    Lahko jo valjate ali pa oblikujete s prsti, kot bi delali testo za pico... To glino  previdno pogrnete preko  jame in jo z občutkom pritisnite na stene jame, rob  pa lepo obrežite in zaključite. Na ta način lahko posodo tudi sestavite iz več kosov in jih spojite po prej opisani metodi.  Notranjost posode dobro zgladimo  in počakamo  nekaj časa, da se glina malo osuši. Če ste dali preko jame vrečko ali majico,  lahko že čez kako uro primete robove vrečke in dvignete posodo iz jame, jo previdno odvijete in,  ko glina dopušča zgladite še zunaj.    Na ta način lahko uporabite  tudi pleteno košaro, kakšno zavrženo posodo… Lahko  pa naredite tudi obratno. Najdete večji gladek kamen , mogoče ravno odrezan kos debla, steklenico ali pa iz gline naredite model. Karkoli je lahko, samo, da prej oblečete z nečim, da se glina ne prime na model. Nato nanj   pritisnemo glino in jo razporedimo po površini in dobro zgladimo. Mogoče lažje, vendar pozor! Glina se ob sušenju krči! V jami to ni problem tudi če se posuši do konca.  Če pa posodo izdelujete NA modelu pa lahko ta hitro poči, če je prej ne snamete.

 

No, pa smo prišli do zadnjega in obenem najbolj stresnega dela v lončarstvu- žganja posode.  Neglede na to, koliko imate izkušenj, boste imeli nekaj odpada.  Vendar pa se lahko napokane posode uporabljajo tudi za shranjevanje, tako da ne bo ves trud zaman.

Da bi žganje uspelo v celoti, moramo posode segrevati počasi do  pri. 900 st.C in sicer ne več kot 150 stopinj na uro.   Lahko počasneje, nikakor pa hitreje. Vendar to je teorija, kateri pa brez termometra ne moremo slediti.   Izberemo si kraj , kjer imamo dovolj kurjave  in dan, ko ni skoraj nič vetra,  ali pa se pred njim ustrezno zaščitimo. Tla počistimo v krogu dveh metrov in na sredini lahko naredimo rahlo vdolbino (ni pa nujno). V vdolbini zakurimo in kurimo toliko časa, da dobimo kar nekaj žerjavice.  Okoli ognja  zložimo posode, najprej na razdalji vsaj 70 cm.  Položimo jih na nekaj vejic tako, da niso v stiku z  zemljo. Z roko večkrat preverjamo njihovo temperaturo in jih  izmenično obračamo, da se presušijo in enakomerno segrejejo. Še posebej bodite pozorni na debelino dna posod, ki potrebujejo nekoliko dlje, da se presušijo in segrejejo. Posode počasi premikate bližje ognju  do trenutka, ko jih ne boste mogli več držati z roko. Veter vam lahko v katerekoli trenutku pokvari vse. S tem, ko zapiha gredo plameni v eno stran in če se v tej fazi dotaknejo posode bo ta počila.  Tu ne govorimo o malih razpokicah, tu govorimo o konkretnem poku in črepinjah, ki letijo na vse strani.

Vzamemo dolgo palico in razkopljemo ogenj tako, da je žerjavica vse naokoli in na sredini nastane odprtina vsaj 70 cm. Na tla položite nekaj tanjših palic in nanje položite posode. Dobro je, če niso v stiku z zemljo, še manj pa v tem trenutku z žerjavico. Dno posode običajno potrebuje več časa, zato ga sam obrnem navzgor.  V kolikor imate, lahko posode, ki jih nameravate žgati, obložite s črepinjami stare ali počene keramike. Prav pridejo tudi stari glineni strešniki.  Lahko pa ste tudi brez in zato bolj previdni na vsak vetrič. Črepinje nam zaščitijo posode, če se pojavi veter in zaradi njega plameni v napačno smer.   Na krog žerjavice še naložite drva in pazite na plamene. Po približno uri in pol lahko  krog malo zmanjšate.  Nikakor ne hitite!! Šele, ko boste videli, da se plameni dotikajo posod lahko naložite drva tudi čez posode in močno zakurite.  Če to delate ponoči boste kmalu videli, da posode rahlo žarijo, to se zgodi že  pri 450 st. ( podnevi boste to opazili šele pri 600 st.) Da je posoda dovolj izžgana mora biti višnjevo rdeče barve ali še bolje bolj oranžne-rumene barve. Ko to dosežete še enkrat dobro naložite drva in pustite, da pogori do konca. Obenem spremljajte, da so posode pokrite s pepelom.  Na koncu ostane samo kup pepela. Če bi v tem trenutku razkopali kup, bi vanj vdrl mrzli zrak  in spet bi vse posode popokale. Tako pustimo vsaj 12 ur, ali pa raje več.   Ko jih odkopavamo iz pepela boste opazili, da so posode različno obarvane.  To ne pomeni da so slabo izžgane ampak, da je bilo v kupu, ko ste jih zakrili s pepelom malo zraka. Tak kup žerjavice bi lahko tudi popolnoma zakrili z zemljo.   In zadušili gorenje v njem. S tem bi dobili popolnoma črne posode in lep kupček oglja za kasnejšo uporabo.

Upam, da vam je uspelo dobili vsaj eno posodo, ki ni  počila in bo primerna za kuhanje. Posode s tankimi razpokami ( tudi, če se na njih pojavijo znaki vlage, če vanjo nalijete vodo) lahko popravite tako da v njej prvič skuhate polento. Ta bo na notranji strani naredila tanek sloj in zatesnila vse drobne razpokice, ki bi utegnile puščati.  Ja vem, kje dobiti polento?

Naj vas še opozorim na šoke, ki vam lahko uničijo posodo.  Pri kuhanju si naredite podstavek iz kamnov zraven ognja. V mrzlo posodo nalijete mrzlo vodo in jo postavite na kamne.  In nato  pod posodo začnete nalagati  žerjavico in počasi kuriti. Ko končate, ne odmikate posode ampak odmikate ogenj. Lahko kuhate tudi čisto ob ognju in sploh ne kurite pod posodo.  Nikoli ne nalivate mrzle vode v vročo posodo. Če vam je uspelo narediti posodo, vam lahko povem da vam je uspela ena težjih veščin v preživetju.  U kolikor vam je uspelo tudi vse o čemer sem pisal do sedaj, potem lahko rečem da ste že mojster preživetja.

 

V koledarju ni dogodkov
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31